in

Ukrajinske nogometne sanje, ujete v azilnem domu v Logatcu

Artem in Danil sta dva od mladih ukrajinskih nogometašev, nastanjenih v azilnem domu v Logatcu. Še dva tedna nazaj so v Lvovu normalno igrali nogomet, potem pa čez noč postali vojni begunci. Zdaj že deset dni živijo v negotovosti v Sloveniji. “Tukaj je super, vsi so ljubeznivi do nas, a upamo, da bomo čim prej spet doma,” sta nam povedala v imenu ekipe 36 nogometašev, starih med 11 in 17 let.

“Ta dan bi morali na turnir v Kijev, ki smo se ga zelo veselili. Toda ko smo se zbudili, smo izvedeli, da je v državi izbruhnila vojna. Groza, šok,” se je v 24. februar, ko je Rusija sprožila vojaško invazijo na Ukrajino, vrnil 16-letni Artem.

“Seveda smo pred tem vsi spremljali, kaj se dogaja, stanje je bilo napeto, a mi tega nismo občutili. Nihče si ni mislil, da bo do vojne res prišlo. Ljudje v klubu, družina, prijatelji … Nihče ni napovedal tega, da se bo zgodilo, kar se je. Trenirali smo, vse je potekalo normalno, potem pa smo se čez noč znašli v bunkerju,” je opisal začetek dogajanja, ki je v zadnjih tednih v središču svetovne pozornosti.

17-letni Danil je iz Dnipra. FOTO: Uroš Kokol.

Še dva tedna nazaj si česa takega niso mogli niti zamisliti

S soigralci je še dva tedna nazaj v tamkajšnji nogometni akademiji Ruha v Lvovu normalno treniral nogomet, se družil z vrstniki in živel življenje vsakega najstnika. Danes je več kot 1100 kilometrov stran, v Logatcu, s statusom begunca.

“Ko je izbruhnila vojna, smo bili najprej tri dni v Lvovu, potem pa nam je trener zvečer, pri večerji, povedal, da odhajamo v tujino. Nismo vedeli, kam. Poljska, Slovaška, Madžarska …,” je povedal Artem, ki ga je v naslednjih dneh s soigralci čakalo 48 ur vožnje z avtobusom in prihod v Slovenijo, kjer so naleteli na topel sprejem.

“Slovenija je zelo prijazna država. Ljudje nam pomagajo na vsakem koraku. To zelo cenimo, ampak vsi si zelo želimo, da bi bilo vsega skupaj čim prej konec in bi odšli domov,” je s sklonjeno glavo povedal Artem, ki je toliko bolj zaskrbljen zaradi tega, ker njegovi bližnji prihajajo iz Odese na nemirnem vzhodu države. Tam sta starša in njegov starejši brat.

V milijonski Odesi na jugovzhodu Ukrajine je zelo napeto stanje. FOTO: Guliverimages.

Brat in številni soigralci so morali poprijeti za orožje

“Strah me je,” je z nemirnim glasom nadaljeval in dodal, da je z njegovimi za zdaj k sreči vse okej. “Tam, kjer živimo, ni porušenega nič. Upam, da tako tudi ostane. So pa moji pogosto v zaklonišču. V Odesi ni lepo,” je dejal Artem.

“Z domačimi komuniciramo vsak dan. Seveda jih pogrešam. V Lvov sem v akademijo šel v začetku januarja. Od takrat se nismo videli. Že dva meseca. Najhuje je, ker ne vem, kdaj se sploh bomo,” je opozoril na negotovost, ki že tako težko situacijo še otežuje.

“To je najhuje. Če bi vedeli, da bo trajalo teden, dva, tudi mesec, bi bilo lažje. Tako pa čakamo vsak dan in upamo, da bo vojne konec,” ga je dopolnil leto starejši Danil iz Dnipra, kjer je ob starših ostala njegova starejša sestra. “Moj brat ni smel iz Ukrajine, braniti mora državo,” je negotovo, a tudi ponosno povedal Artem.

Oba sta ostala tudi brez številnih soigralcev, ki so danes namesto na igriščih na žalost na bojiščih. Ukrajinci, ki bodo letos dopolnili 18 let, namreč iz države ne smejo. Braniti morajo svojo državo. K sreči slabih vesti o soigralcih iz akademije Ruh Artem in Danil za zdaj nista dočakala. “Zelo smo živčni. Iz ure v uro nas skrbi, kaj se bo zgodilo. Groza, šok …,” sta povedala.

Vladislav Lungu se trudi, da bi njegovi fantje ob nogometu vsaj malo pozabili na vojno. FOTO: Uroš Kofol.

Pripeljal jih je nekdanji nogometaš Celja, Gorice in Maribora

Mladih ukrajinskih nogometašev, starih med 11 in 17 let, je v azilnem domu v Logatcu 36. Pripeljal jih je nekdanji nogometaš Celja, Gorice in Maribora, ki v Lvovu opravlja vlogo skavta tamkajšnje nogometne akademije, Vladislav Lungu. Z njim in nogometaši je prišlo tudi enajst odraslih žensk in osem majhnih otrok. Najmlajši je star komaj pol leta.

Moldavec, ki je v prvi slovenski ligi igral kar sedem let, je izkoristil poznanstva v Sloveniji. Njegovi nogometni prijatelji so hitro priskočili na pomoč in na vso moč skušajo pomagati, vse odkar so Ukrajinci prišli.

Mladi Ukrajinci trenirajo v Logatcu in na Vrhniki, odigrali so že šest prijateljskih tekem. Bili so tudi gostje prvoligaških tekem v Domžalah in Olimpiji. Na takšen ali drugačen način je na pomoč priskočilo še kup ljudi.

Slovenji so hvaležni, tukaj jim je lepo

“Trener nam je govoril, da nam bo v Sloveniji lepo. Da so ljudje prijazni in nam bodo stali ob strani. Imel je prav. Tukaj nam ne manjka nič, vsi so zelo ustrežljivi in prijazni, a upamo, da bomo čim prej spet nazaj doma,” je ponovil Danil. Skupaj z Artemom smo seveda takoj prikimali.

Čeprav je v sobah nastanjena po sedmerica, kar za fante v teh letih zagotovo ni najbolj prijetno, se ne pritožujejo.

“Zbujamo se okoli osmih zjutraj. Potem imamo en ali dva treninga, tekmo. Rutina. Dnevi so preprosti. Jemo, treniramo, spimo. Tako kot vsi pravi nogometaši,” se je zasmejal Artem, ko je opisoval, kaj s soigralci počne čez dan.

FOTO: Uroš Kofol.

Oblak, Handanović, Iličić in …

Ni naključje, da se je ob omembi nogometa tako njemu kot prijatelju na obraz izrisal širok nasmešek. Z veseljem smo pogovor v tej smeri tudi nadaljevali.

“Jan Oblak! On je morda najboljši vratar v Španiji in eden najboljših na svetu,” je kapetana slovenske reprezentance nahvalil Artem, ko je beseda nanesla na naše nogometaše.

“Ne pozabi na Samirja Handanovića! Zelo dober vratar,” ga je ob tem opomnil Danil. Oba sta pohvalila tudi Josipa Iličića.

“Pri Atalanti igra z Ruslanom Malinovskim. On je moj najljubši ukrajinski nogometaš,” je povedal Artem, sicer osrednji vezist.

Glede najboljšega Ukrajinca vseh časov nista imela dileme. “Andrij Ševčenko!” sta izstrelila oba in s prstom pokazala na dobitnika zlate žoge 2004.

… Srečko Katanec

“Da. Doma smo zmagali z 2:0, v gosteh je bilo 1:1. Takrat je bila vojna v Donecku, zato smo morali zmagati. Ti dve tekmi sta bili za nas zelo pomembni. Te zmage smo bili zelo veseli,” sta se z veseljem spomnila tekem dodatnih kvalifikacij za evropsko prvenstvo 2016 med Ukrajino in Slovenijo, na klopi katere je takrat sedel Srečko Katanec. Za Slovenijo se nista končali dobro.

Povsem drugače je bilo, z istim selektorjem, 16 let pred tem. Toda leta 1999 se seveda ne spominjata, saj sta premlada. Ko je Miran Pavlin v takrat zasneženem, danes pa na žalost obstreljevanem Kijevu Slovenijo popeljal na evropsko prvenstvo 2000 in je Milenko Ačimović za Bežigradom zabil gol stoletja, se še nista rodila.

Veselje Ukrajincev novembra 2015 v Mariboru.

Benzema je kralj, idol je Messi, najljubši klub pa Manchester United

“Karim Benzema je kralj!” je, ko smo ju povprašali, ali sta gledala sredino poslastico med Realom in PSG v Madridu, skorajda zavpil Danil.

Potem je dodal, da obožuje Lionela Messija in navija za Manchester United Cristiana Ronalda. Zanimiv izbor.

“5:0! 5:0!” ga je v smehu takoj začel zbadati Artem, navijač Liverpoola, in ciljal na zadnjo medsebojno tekmo, ko je zasedba Jürgena Kloppa oktobra lani na Old Traffordu zmagala kar s 5:0.

Oba sanjata, da bosta na kakšnem od največjih evropskih nogometnih prizorišč nekoč zaigrala tudi sama.

FOTO: Uroš Kokol.

Naj bo konec vojne in izpolnita nogometne sanje

“Kaj bo v prihodnosti, ne vemo. Upam pa, da se bomo vrnili v Ukrajino in bom nekoč postal profesionalni nogometaš,” si je zaželel Artem, sicer osrednji vezist.

“Rad bi igral v Evropi. To so moje sanje,” pa je za konec dejal Danil, ki se najbolje znajde v napadu, na desnem krilnem položaju.

Potem smo si stisnili roke, se od njiju poslovili in si zaželeli, da bi se še kdaj videli. Bilo bi sijajno, če spet v Sloveniji, toda v povsem drugačnih okoliščinah.

Idealen scenarij? Naj prideta igrati nogomet v ligi prvakov kot evropska gosta Maribora, Olimpije, morda celo Mure. Lahko tudi Tabora Sežane, Radomelj ali, če hočete, Aluminija.

Samo naj se vojna čim prej konča, da bosta skupaj s številnimi vrstniki z vsega sveta še naprej lahko v miru lovila svoje nogometne sanje …