in

Obrazi nevladnikov: Tatjana Knapp, Zavod Risa – Si država sploh želi, da jo državljani razumejo?

»Naš sistem je zelo zaščitniško naravnan,« pojasnjuje Tatjana Knapp, soustanoviteljica in programska vodja Zavoda Risa iz Slovenj Gradca, ki od leta 2011 daje glas ljudem iz najbolj ranljivih skupin, še posebej ljudem z intelektualno oviro. »Sistem reče: poskrbeli bomo za ranljive skupine, zaščitili jih bomo. Ampak zaščiti jih tako, da jih izolira in skrije pred okolico. To je še posebej izrazito pri osebah z intelektualno oviro. Njihov glas je pogosto utišan. Ne, ker ne bi imeli česa povedati, ampak ker jim ne damo dovolj časa, da bi povedali, in ker jim ne znamo prisluhniti. Odrasle ljudi obravnavamo kot otroke. To je lahko za osebe z intelektualno oviro velika travma.«

Tatjana Knapp pravi, da moramo kot družba prevzeti odgovornost, da osebe z intelektualno oviro podpremo v smislu, da lahko zaživijo običajno odraslo življenje. Preveč preprosto je reči: oni niso zmožni razumeti. Naša dolžnost je, da stvari povemo in zapišemo na način, da so zmožni razumeti vsi. Vzeti si moramo čas za poslušanje in pogovor. Pustiti ljudem, da premislijo, pa četudi za to namesto petih minut potrebujejo pol ure.

Lahko branje za vse

»Ljudje z intelektualno oviro so najbolj zapostavljeni ravno zato, ker potrebujejo več podpore, da izrazijo svoj glas. Ker te podpore nimajo, niso glasni, niso slišani, niso upoštevani. Vse aktivnosti v Zavodu Risa se vrtijo okoli te naloge: krepiti komunikacijske veščine vseh ljudi, še posebej pa tistih z intelektualno oviro, da bodo zmogli reči, to hočemo, to potrebujemo, to nam pripada,« pojasnjuje Tatjana Knapp.

»Naše izkušnje kažejo, da je največja težava, če ljudje nimajo kakovostnih informacij, takšnih, ki jim lahko pomagajo pri odločitvah ali izbirah v vsakodnevnem življenju. Lahko sanjamo o socialni vključenosti, a če ne posredujemo kakovostnih informacij, lahko s človekom manipuliramo in ga osamimo. Med epidemijo covida smo vsi dobili boljši občutek, kaj to pomeni. Enkrat smo bili v temi, ker nam niso nič povedali, drugič smo imeli kup informacij, iz katerih se nismo mogli znajti, pa še kopica lažnih informacij se je nagnetla zraven. Naše ciljne skupine so po navadi ves čas v tisti temi, ker informacij nimajo oz. jih namesto njih dobijo tisti, ki zanje ‘skrbijo’.«

Rešitev? Lahko branje! »Gre za koncept lažjega jezika, v katerem so informacije napisane na način, da jih razumejo tudi ljudje, ki imajo kognitivne ovire. Ljudje z intelektualno oviro, s poškodbo glave, pa tudi starejši ljudje, ki se soočajo s kognitivnimi izzivi, in ljudje, ki se učijo jezika,« pojasnjuje Tatjana Knapp.

»Gre za jezik, ki je poenostavljen, vsebine pa so primerne odraslim. V lahkem branju lahko pišemo o politiki, o pravicah iz zdravstvenega zavarovanja, pa tudi kratke zgodbe, pesnitve in kriminalke. Paziti moramo na osnovna določila in smernice. Črke in razmiki morajo biti večji, ena informacija gre v eno vrstico, ne delimo besed … Informacije v lahkem branju so lahko tudi posnete kot avdio ali video posnetek, lahko gre za slike …«

Ključni namen lahkega branja je občutek, da se branja lahko lotiš in da si se sposoben prebiti do konca besedila. »Gre za spodbudo, da sploh začneš brati. Čudovito je opazovati, kako ljudje, ki še včeraj niso upali odpreti knjige, danes berejo, komunicirajo, se pogovarjajo o državljanskih zadevah in sodelujejo v javnem življenju. Dostop do informacij jim je spremenil življenje.«


Vsi na volitve!

Lahko branje v Zavodu Risa razvijajo v številnih mednarodnih projektih, pri tem pa se trudijo, da bi koncept kar najbolj sprejele tudi inštitucije v Sloveniji. »Ravno ta teden prirejamo državljansko omizje z različnimi državnimi inštitucijami in organizacijami. Supervolilno leto smo vzeli zelo resno. Imamo izkušnjo našega sodelavca, uporabnika, ki so mu vzeli volilno pravico in si jo je moral na sodišču pridobiti nazaj. To je bila zanj travmatična izkušnja – bil je povsem razčlovečen: na vsak način so mu hoteli dokazati, da je nesposoben soodločanja o javnih zadevah.«

»Z mednarodnim projektom myPart, ki ga sofinancira EU, si prizadevamo, da posameznikom in državi ‘dostavimo’ orodja, ki jih potrebujejo, da vzpostavijo dostopno, transparentno komunikacijo za vse državljane, zato da ne bo imela več izgovorov, da določenim ljudem odvzame pravico do soodločanja o njihovem lastnem življenju in o javnih zadevah. To od države med drugim zahteva Konvencija o človekovih pravicah.«

Tako bodo še pred poletjem izdali priročnik v lahkem branju, v katerem bodo pisali o mehanizmih, ki poganjajo demokracijo, kako deluje država, kako se naučiti odločati in voliti … »Vseh teh procesov se lahko naučimo, tudi odločanja, a na začetku moramo imeti informacije. Lahko rečemo, mi smo pa zelo transparentna država, vse imamo dostopno na internetu. A če se ljudje skozi informacije ne zmorejo prebiti, če ne vedo, kaj tam piše, mi nismo transparentna država, ampak država, ki diskriminira. Proti temu se borimo s preprostimi besedami: vsak glas šteje,« pravi Tatjana Knapp.