in

Kako bomo gradili v prihodnje (2): ogrevanje sanitarne vode

Ogrevanje na plin

Če ogrevamo prostore na plin, je kombinacija z ogrevanjem tudi sanitarne vode pametna odločitev. Plinske naprave potrebujejo malo prostora, niso drage in imajo še eno lastnost, ki je drugi viri toplote nimajo: pretočno ogrejejo poljubno količino sanitarne vode na poljubno temperaturo. Torej takoj in kolikor hočete. Tega pri odločanju ne gre zanemariti, ko gre za objekte, kjer je poraba tople vode glede na določene okoliščine zelo različna (šole, vrtci, športni klubi, fitnesi, savne …). Plinski kotli ob tem ne onesnažujejo zraka, saj plin zgori v vodno paro in CO2. Seveda ogljični odtis ostaja, a je pri kondenzacijskih kotlih bistveno manjši kot pri klasičnih.


Biomasa in sončni zbiralniki

Če ogrevamo prostore na biomaso, je idealna kombinacija solarno ogrevanje vode z vodnimi zbiralniki sončne energije. Ko je veliko sonca, namreč ne kurimo in je tople sanitarne vode dovolj, kadar kurimo in je sonca manj, pa vodo greje peč na drva, sekance ali pelete. Glede trajnostne perspektive je takšna kombinacija idealna in bi morala biti edina, ki naj jo Eko sklad spodbuja, saj gre za v vseh ozirih najboljšo okoljsko in trajnostno kombinacijo. Ne le to. Če denimo peč na biomaso postavimo pod nivojem zalogovnika za toplo vodo, bomo (zaradi naravnega kroženja medija) tudi pri izpadu električne energije imeli dovolj energije za ogrevanje prostorov in tople vode. Tega za večino drugih naprav ne moremo trditi, saj brez električne energije ne delujejo in smo lahko v mrazu, čeprav imamo vsega dovolj na razpolago. Tudi vodni zbiralniki sončne energije lahko delujejo, ko pride do izpada elektrike: bodisi so nižje od zalogovnika in je kroženje medija samodejno, bodisi obtočno črpalko poganja sončna celica.


Vodni sprejemniki sončne energije

Vodni sprejemniki sončne energije so najboljša okoljska in tudi praktična rešitev za ogrevanje sanitarne vode. Lahko se jih priključi na vsak ogrevalni sistem z akumulacijo, ki je potrebna tako za ogrevanje kot za sanitarno vodo. Upoštevajmo, da nam vodne zbiralnike sončne energije praktično v celoti poplača Eko sklad, da torej skoraj nič ne stanejo. Ponujajo pa nam veliko udobja in dober občutek, da smo nekaj naredili za okolje in zase. Tudi poletno pranje avtomobila s toplo vodo bo brez slabe vesti. Verjamem v trajnost vodnih zbiralnikov sončne energije, saj jih uporabljam že več kot 40 let, pa ne kažejo nobenega razloga za menjavo. Gre za baker, aluminij in kaljeno steklo, to pa so materiali brez omejene dobe trajanja.

Če se trudimo in na čim bolj racionalen način ogrevamo sanitarno vodo, je povsem nerazumljivo, da obenem uporabljamo pomivalni in pralni stroj, ki grejeta vodo z električnim grelnikom. Torej je treba takšne naprave zamenjati za nove, ki imajo priključek tudi za toplo vodo. Država pa bi lahko razmislila o prepovedi prodajo aparatov, ki nimajo priključka za toplo vodo.


Centralno ali lokalno

Če lahko pri vsem mogočem zmanjšamo porabo energije, pa je topla sanitarna voda nekaj posebnega: poraba je konstantna, ne bomo se ji odrekli in ostaja praktično enaka, ko govorimo o količini tople vode na osebo. Seveda bi se lahko manj umivali, bolj tuširali kot kopali v velikih banjah, vendar na tem področju pač ne moremo zmanjšati porabe energije, kot se to stalno dogaja na drugih področjih. Poraba sanitarne vode je predvsem stvar zdravja, manj udobja, gre za nujno realno potrebo. Količina potrebne energije za ogrevanje sanitarne vode pa v primerjavi z ogrevanjem prostorov relativno narašča – včasih je bila desetkrat nižja, sedaj sta praktično izenačeni: prav toliko toplote kot jo potrebujemo za sanitarno vodo, potrebujemo za ogrevanje modernih, pasivnih hiš.

V stanovanjskih blokih se bo kmalu pojavilo revolucionarno vprašanje: ali vodo ogrevati centralno ali lokalno. Vse kaže, da bodo lokalne naprave zamenjale centralne. To se že dogaja, marsikje je za ogrevanje sanitarne vode predviden navaden električni grelnik vode. Razlogov je veliko. Najprej ta, da je poraba lahko od stanovanja do stanovanja zelo različna. Četudi sploh ne uporabljaš stanovanja, moraš plačati obratovalne stroške za kompleten sistem, ki ti ponuja toplo vodo. Morda to res ni velik denar, ampak občutek je slab, ko plačuješ nekaj, česar trenutno ne potrebuješ ali uporabljaš le minimalno. Veliki sistemi, ki se začnejo v lokalni energetski kotlovnici, se nadaljujejo do posameznih objektov, tam pa gre topla voda do posameznih stanovanj, kjer je zaradi cirkulacije takoj na razpolago.

Centralni sistem je treba najprej izdelati, potem vzdrževati, treba je meriti porabljeno količino tople vode in sistem ima seveda velike toplotne izgube, saj je pot od kotlovnice do stanovanj običajno dolga. Morda bi večina uporabnikov ugotovila, da bi za manjši denar dobila toplo vodo iz lastnega grelnika vode in bi odpovedala centralno dobavo. To bi povzročilo povečanje stroškov za druge porabnike in kaos ter sive lase za upravnika. Kaj takega ne bi smelo biti dovoljeno, je pa razmišljanje o lokalnih, stanovanjskih enotah za ogrevanje sanitarne vode v novih objektih na mestu. Predvsem bi to morale biti male toplotne črpalke, ki bi prek dveh odprtin na fasadi krožile zunanji zrak in njegovo toploto pretvorile v višjo vrednost z malo toplotno črpalko.


Višja okoljska raven projektov

Aktualni tržni investitorji spet prodajajo samo kvadratne metre ter jih okoljska in trajnostna komponenta ne zanimata kaj dosti. Drago prodajajo stanovanja, ob tem pa na strehah teh objektov puščajo prazne ravne strehe, kjer bi bili lahko tako vodni zbiralniki sončne energije kot fotovoltaika. Tako kot je to na stanovanjskem kompleksu Polje II v Ljubljani, kjer je gradil Javni stanovanjski sklad MOL. Prav javni sektor bi lahko odločilno vplival na okoljsko kakovost gradnje: s tem, da bi sam tako gradil, in tako, da bi pri oddaji zemljišč od sicer komercialnih investitorjev zahteval višjo okoljsko raven projektov. Namreč v takšnem projektu, ki bi bil skladen s skoraj ničenergijsko gradnjo, ki je sedaj uzakonjena, bi bila poraba električne energije za lokalno ogrevanje povsem okoljsko sprejemljiva, saj bi to električno energijo v glavnem pridelali na strehi istega objekta. Gre za primer, ki ponazarja definicijo skoraj ničenergijske gradnje – to je gradnja, ki je energijsko varčna, potrebno energijo pa skoraj v celoti pridela sama.